Black or white?

Michael Jackson je pel, da je vseeno, ali si bel ali črn. Jaz sem pa vedno trdil, da si lahko oboje. Seveda ne v praksi, kot je kralj popa preizkušal na svojem obrazu, ampak v modnem pogledu. Nekaj črnega in nekaj belega in si že na pol poti k zmagi.

Mali otroci menda sila radi posnemajo svoje starše. Kar mi je še toliko bolj všeč, ker sem vedno želel, da sva s tamalo stilsko ujemajoča. Da takoj v kali zatreva govorice, da je bil mogoče v igri kakšen poštar. Isti široki nos, veliki žnabli, zvedave (nekateri jim pravijo tudi zmedene) oči in nekaj blond laskov. Če sem jaz v jeans pajacu, je lahko tudi ona v jeans pajacu. In če sem jaz v črno-beli kombinaciji, mi tamala seveda sledi.

V moji mladosti so naši starši na nas izživljali svojo neuspelo likovno kariero, kajti vedno je šlo za neko nesmiselno barvno paleto v stilu »bolj je pisano, boljše je za otroka«. Ampak barve niso isto kot zelenjava, od tega niso nič odnesli. Utelešena mavrica zna biti sila težka tudi za oči mimoidočih. Zato je trenutno tudi pri otrocih vedno bolj aktualna monochrone kombinacija.

Gre za edini dve barvi, ki menda ne gresta nikoli iz mode. Gre za tisti dve barvi, ki se odlično dopolnjujeta. In gre za dve barvi, ki sta najbolj kontrastni med vsemi. Vsi pa vemo, kaj pravijo o nasprotjih. Menda ne morejo eden brez drugega.

 

Jure Marolt

 

Deli novico z drugimi